Nuovo sito per Casa della poesia. Cosa ne pensate? Inviateci un feedback
04/04/2011
Ljubljana Ljubljana
Tomaž Kumer


Quando ti vidi per la prima volta, festosa e deserta Ljubljana,
mi pareva che il vento autunnale nei platani
intorno al Kongresni trg stormisse come un mare tranquillo.
Ne ero affascinato. Allora credevo ancora che l'orizzonte
della mia nascita fosse - un nero profilo di pioppi dietro la periferia
sopra la foce della Sava - confluenza di tutte le strade.
Quando mi resi conto di essere stato esiliato per sempre sulla riva
del fiume Ljubljanica, simile a una bomboniera, la mia fuga
per le tue vie ebbe appena inizio, Ljubljana. Mi accogliesti
con le facciate del passato, gialla, bianca e di un grigio umido;
con le luci che tremolano attraverso le finestre di case
unifamiliari in mezzo a giardini variopinti, dove una mano pacata
in autunno raccoglie le foglie; con il vento che cerca di catturare
il caldo profumo dei marroni; con le creste montane che come
dorsi equini si dileguano nella notte; con le osterie che chiudono
troppo presto; con i campanili che come il destino risuonano
cupamente; con un manto di neve che abbellisce la città vecchia
trasfigurandola in una eterica, incantevole, favolosa sposa;
con ragazze dalle movenze leggiadre e dal sorriso troppo fragile
che celano il cuore dietro l'angolo; coi colombi che sui tetti
sparlano della gente, con il sole che a primavera si toglie
le maniche, affinché il corpo goda di un raggio di felicità;
con il viavai della folla che passeggia sul molo di questo
porto che non vede il mare; con le malinconiche nenie che
gli ubriachi canticchiano a non finire fino all'incoscienza;
con un unico amico che viveva in una vecchissima casa
gialla sotto i platani scroscianti come il mare, dove
passeggiavamo fino a notte fonda, smaniosi
di capovolgere il grigio marciapiedi; con il centro
spopolato alle domeniche di mattina e l'avvilente
sensazione che in questa città non sarò altro che
un forestiero e che tutto diverrà sempre peggio,
così mi accogliesti una volta, Ljubljana amata,
ed anche oggi, metà vita più vicino, nei platani
sento ancora ondeggiare il lontano mare silenzioso...
________________________________________

Tomažu Kumru


Ko sem te prvič videl, prazna, praznična Ljubljana,
se mi je zdelo, da jesenski veter v platanah
okrog Kongresnega trga šumi kot mirno morje.
Bil sem očaran. Tedaj sem še verjel, da je obzorje
mojega rojstva - črn obris topolov za predmestjem
nad izlivom Save - sotočje, kamor tečejo vse ceste.
Ko sem spoznal, da sem za venomer izgnan na breg
Ljubljanice, podoben bombonjeri, se je moj beg
po tvojih ulicah šele začel, Ljubljana. Sprejela
si me s fasadami preteklosti, rumena, bela
in vlažno siva; z lučmi, ki trepetajo skozi okna
družinskih hiš, sred pisanih vrtov, kjer tiha roka
jeseni bere listje; z vetrom, ki lovi vroč vonj
kostanjev; z gorskimi slemeni, ki kot hrbti konj
izginjajo v noč; z gostilnami, ki se prezgodaj
zapirajo; z zvoniki, ki imajo kot usoda
teman odzven; z obleko iz snega, ki staro mesto
polepša v nestvarno, bajno, pravljično nevesto;
z dekleti brhkih kretenj in prekrhkega nasmeha,
ki skrivajo srce za oglom; z golobi, ki po strehah
opravljajo ljudi; s soncem, ki spomladi sleče
rokave, da telo za hip užije žarek sreče;
z vrvenjem množice, ki se sprehaja po pomolu
te luke, ki ne vidi morja; s pesmimi v molu,
ki jih pijanci lajnajo do nezavesti; z enim
samim prijateljem, ki je živel v rumeni,
starinski hiši pod platanami, šumečimi
kot morje, kjer sva se sprehajala do dna noči,
da bi na glavo obrnila sivi pločnik; s praznim
središčem ob nedeljskih dopoldnevih in poraznim
očutkom, da bom v tem mestu venomer le tujec
in da bo vse samo še huje,- - -
tako si me nekoč sprejela, ljubljena Ljubljana,
in tudi danes, pol življenja bližji, v platanah
še zmeraj slišim valovati daljno, tiho morje...
Jolka Milič