Nuovo sito per Casa della poesia. Cosa ne pensate? Inviateci un feedback
04/04/2011

La città, prima che si faccia sera

La città, prima che si faccia sera Mesto, preden se znoči
La tenacia è ripagata. Il viaggio,
che nella cieca luce prometteva mille
e mille incontri, ora si coagula in un punto calmo
e lascia dietro a sé solo tracce sottili.

Volti sfuggenti davanti alle finestre, sono come
rifiuti gettati nell’inesorabile sconfitta
della luce del giorno: alberi che si spogliano,
un magazzino buio, le auto nei parcheggi,

la sabbia minuta negli incavi dell’asfalto e
su di esso le impronte di mani bambine. La mente prima
del riposo avrà ancora per tutto questo carezze e abbracci.

E l’aria, che si muove nell’oscurità, continuerà
a spostarsi, ma non si saprà se lo farà
come in un sogno, o un rumore che realmente esiste.
Vztrajnost je poplačana. Potovanje,
ki je v slepeči svetlobi obljubljalo
tisoče srečanj, se zdaj strjuje v mirno točko
in pušča za sabo le drobne sledi.

Izginjajoči obrisi pred oknom, so kot
odpadki odvrženi v neizprosen poraz
dnevne luči: drevesa med slačenjem,
temno skladišče, avtomobili na parkiriščih,

droben pesek v vdolbinah na asfaltu in
na njem odtisi otroških rok. Um bo pred
počitkom vse to še enkrat pobožal in objel.

In zrak, ki se premika skozi temo, se bo še
vedno premikal, a ne bo se vedelo, ali se
premika kakor sanje, ali kot resničen zvok.
Michele Obit